Sveto pismo nam razodeva:

Bog je Oče, Sin in Sveti Duh.

Teologija nam poskuša pomagati razumeti Boga in zato govori o »Sveti Trojici«, »troedinem« Bogu. Izraz nam povzroča preglavice. Za nas eden ne more biti trije in obratno.
Zapletov pa s tem še ni konec! Ker pač ne moremo misliti na Boga, ne da bi mu pridali telo, kakršno je naše, imamo pred očmi ali neko osebo s tremi glavami ali pa starčka z belo brado, ki ima ob sebi  mladega moža z dolgimi temnimi lasmi in nad glavo belega goloba. In kako naj bodo starec,  mladi mož in golob ena oseba?
Sveto pismo se izogiba takim domišljijskim predstavam. Važno je čudovito sporočilo tega  razodetja: Bog ni kakšen samotar, temveč skupnost ljubezni.
Bog pa je skupnost. Je družina. Je potreba, odprtost, sprejemanje drugega. Bog je ljubezen. Ljubezen pa nikoli ne vzbuja strahu. Ljubezen priteguje in opogumlja.

Tonino, Lasconi, 365+1 dan s Teboj

 

 KRŠČUJTE V IMENU OČETA IN SINA IN SVETEGA DUHA

 Krst, o katerem govori Jezus, ima čisto določen pomen. Potopiti narode v ime Očeta, Sina in Svetega Duha in pomeni nagovarjati jih, da se puste preoblikovati po Svetem Duhu, ki želi v slehernem človeku uresničiti Božje posinovljenje.
Vendar dejavnost Svetega Duha ne more biti magična. Sveti Duh ne more delovati drugače kot pri tistih, ki se mu dajo voditi.
Čisto logično pride na vrsto še zadnje Jezusovo naročilo: »Učite jih spolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal.« V kolikor se bodo narodi dali poučiti oziroma bodo po svojem krstu sprejeli preoblikovanje po Svetem Duhu, bodo iz tujcev postali sinovi.
V primeru, da bi izgubili pogum zaradi obsežnosti naloge, Jezus obljublja: »In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« On sam navdihuje in dajepolet našemu duhu, ki narekujejo naše odločitve.

             

 

SVETI DUH – ŽIVI SPOMIN CERKVE

Jn 15,26–27; 16,12–15

Naš čas je zaradi naglice in zasičenosti z informacijami tudi čas pozabljivosti in površnosti. Kolikokrat nas ravno spomin izda in spravi v škripce. Pomagamo si na vse načine: s koledarji, z urniki, rokovniki, beležkami in celo z vozli na robcih, pa nam kljub temu marsikaj uide.
Za posameznika in za narod je naravnost usodno in samouničevalno, če začne pozabljati svojo zgodovino, če je kritično ne ocenjuje in se iz nje ne uči. Človek, ki je izgubil spomin, ne pozna več sam sebe niti sveta okoli sebe. Podobno velja tudi za narod.
Če vsak narod živi iz spominjanja, velja to toliko bolj za Božje ljudstvo, za Cerkev, ki vsa živi iz spomina. Zvesto in skrbno ohranjanja spomin na velika Božja dela, predvsem na največje – na Jezusovo delo odrešenja. Verujoči človek ve, da se tudi Bog njega spominja. Saj nam že prerok Izaija zagotavlja: »Če bi te oče in mati pozabila, jaz te ne pozabim. Na obe dlani sem te zapisal.« Podobno pravi Jezus: »Veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih.« Da, zapisana so v Božjem spominu, v njegovem srcu. 
Najmočnejši spomin Cerkve pa je Sveti Duh. V Novi zavezi je opisan kot Duh spominjanja. Jezus je rekel o njem: »Tolažnik Sveti Duh vas bo učil in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26). »Iz mojega bo jemal in vam oznanjal« (Jn 16,14).
Praznujemo binkošti, praznik Svetega Duha, tolažnika, posvečevalca in zdravnika. On je Gospod, ki oživlja. Brez njega bi bila Cerkev mrtva. Morda tudi naše izsušene in ranjene duše potrebujejo njegov blagodejni obisk. Pridružimo se prošnji, s katero se danes Cerkev obrača nanj: »Duši madeže izmij, kar je suho, spet zalij in ozdravi rane vse!«

Povzeto po: TV Slovenija – Ozare 1997

 

PRAVA NOVICA – RESNICA, KI OSVOBAJA

V Božjem načrtu je človeško sporočanje bistveni način za življenje v občestvu. Sposoben je pripovedovati o lastni izkušnji in o svetu ter tako graditi spomin in razumevanje dogodkov.
Človek, če hodi za svojo ošabno sebičnostjo, lahko popači tudi uporabo sposobnosti sporočanja. Nasprotno pa po zvestobi Božji logiki postane sporočanje področje izražanja lastne odgovornosti v iskanju resnice ter v izgradnji dobrega. To nas vabi k skupnemu prizadevanju preprečevanja širjenja lažnih novic.
Dejstvo je, da nobena dezinformacija ni nenevarna, saj zaupanje v to, kar je lažno, prinese nesrečne posledice. Tudi navidezno majhno izkrivljanje resnice ima lahko nevarne posledice, ker postanejo nalezljive, se hitro razširijo, jih je težko zajeziti in ukradejo svobodo srca.
Razumljivo je, zakaj vzgoja za resnico pomeni vzgojo za razločevanje, preverjanje nagnjenj znotraj nas, da ne bi zagrizli v skušnjavo.
Okužba z varljivo govorico zatemni notranjost osebe. Kako se torej ubraniti? Najbolj korenito zdravilo za virus lažnosti je ta, da se pustimo očistiti resnici. Človek odkrije in ponovno odkrije resnico, ko jo v samem sebi doživlja kot zvestobo in zanesljivost tistega, ki ga ljubi. Samo to osvobaja človeka: »Resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32).

Papež Frančišek, Poslanica za 52. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja