POKLICANI V OBČESTVO

Redovnica s. Zorica Blagotinšek je pripove-dovala, kako jo je že pred mnogimi leti zelo pritegnila ikona Svete Trojice, delo Andreja Rubljova, ter njena razlaga. Pravi, da je v njej prebudilo željo, da bi majhno ikono vedno nosila  s seboj, da bi jo lahko položila na mizo, kamorkoli bi prišla. Spominjala bi jo na temeljno: Bog je občestvo in Bog je ljubezen. Ta ljubezen je bila vtisnjena v naša srca pri svetem krstu.
Sv. Avguštin nas razveseljuje z mislijo: »Trojico zreš, če vidiš ljubezen.« Oče, Sin in Sveti Duh so neločljivo eno, kakor ni mogoče ločiti tistega, ki ljubi, ljubljenega in ljubezni. To troje je lahko samo skupaj. In Jezus je prosil, da bi bilo tako tudi med nami.         

TOK LJUBEZNI SVETE TROJICE

Skrivnost troedinega Boga, enega Boga v treh osebah, za nas nikoli ne bo doumljiva. In Bog od nas niti ne pričakuje, da bi jo reševali kot kakšno zapleteno matematično nalogo. Cerkev pa jasno izpoveduje vero v tri Božje osebe, ki imajo vse tri isto Božjo naravo oz. isto Božje bistvo.
V Svetem pismu zares ne najdemo besedne zveze Sveta Trojica ali troedini Bog, saj so to teološki pojmi, ki so jih začeli uporabljati šele v naslednjih stoletjih. Je pa veliko mest, kjer lahko jasno razberemo, da gre za tri med seboj različne Božje osebe, ki so med seboj neločljivo povezane.
Spomnite se na opis Jezusovega krsta v Jordanu ali na njegovo spremenjenje na gori. V obeh primerih se zasliši Očetov glas, ki Jezusa imenuje “ljubljeni Sin”, Sveti Duh pa se pri krstu pojavi kakor golob. Podobno lahko prepoznamo navzočnost vseh treh tudi pri spremenjenju na gori.

OŽIVLJAJOČI DUH CERKVE

Binkoštni praznik je rojstni dan Cerkve. Apostoli so se ob Mariji, Jezusovi materi, v molitvi pripravljali na prihod obljubljenega Tolažnika. Sad tega prihoda je bil, da so prej plašni apostoli postali pogumni oznanjevalci blagovesti o vstalem Jezusu. Tisti dan se je dalo krstiti okoli tri tisoč ljudi.  Medsebojna ljubezen Kristusovih učencev je »oživljajoči Duh« Cerkve, ki jo gradimo vsi. Apostol Peter v svojem pismu spodbuja vernike, naj se dajo kot »živi  kamni« vzidati v duhovno stavbo. V stavbi je pomemben vsak kamen. Vsi skupaj sestavljamo trdne stene.
Neka zgodba pripoveduje o kristjanu, ki je redno hodil k maši, drugače pa v župniji ni nič sodeloval, rad je le kaj »pošimfal«. Nekoč se mu je sanjalo, da je umrl. Ko je prestopil prag večnosti, je zagledal prelep tempelj, ki so ga občudovali vsi nebeščani. Naš kristjan je v stropu tega templja takoj odkril luknjo. »Zakaj je ta luknja?« je vprašal najbližjega angela. Angel mu je odgovoril: »Ta luknja je nastala po tvoji krivdi. Bog je določil tebe, da bi zadelal to luknjo, ti pa si imel vedno druge skrbi in nikoli nisi prišel do tega, da bi izpolnil dolžnost, ki ti jo je zaupal Bog.« Mož se je prebudil in sanje so ga izučile: od tega dne ni več stal križem rok in ni kritiziral dela drugih, temveč  je pridno sodeloval povsod, ker so ga potrebovali.
Tudi vsakomur od nas je Bog dal posebno nalogo v življenju in pomoč Svetega Duha, modrega graditelja Cerkve.
»Nenadoma je z neba nastal šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali.«(prim. Apd 2,2)

Zame je za dojemanje Svetega Duha nadvse pomembna podoba vetra. Mnogi menijo, da je Sveti Duh nekaj neoprijemljivega, abstraktnega. Zato je večini tako nerazumljiv: radi bi vanj verovali, ampak si ga ne morejo predstavljati. Če pa se postavim na veter in ga sprejemam z vsemi čuti, kako polzi po moji koži, lahko dojamem Svetega Duha v vseh njegovih razsežnostih:
•          včasih me boža kot nežen vetrič;
•          prepiha me kot močan vihar in iz mene pomete vse zaprašeno;
•          lahko me premakne in potisne naprej, tako da se viharju sploh ne moremo upreti;
•          čutim ga v svojem dihanju.
Elija se je moral naučiti, da Boga ni v viharju, ampak v blagem, nežnem šumenju. Za binkošti pa pride Sveti Duh kot močan vihar, a ga ne moremo vedno pričakovati tako:
•          k nam lahko pride čisto potiho, tako da ga lahko dojamemo le v tišini;
•          lahko pa nas povleče v močno navdušenje,dazmoremo ljudem pripovedovati, kaj smo doživeli.
Torej ne gre samo za našo osebno izkušnjo Boga, ampak za gibanje, ki ga Sveti Duh prinese v Cerkev.
Po: A. Grün, Izkusimo velikonočno veselje