»Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v  Galilejo.
Oznanjal je Božji evangelij in govoril:
čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo.
Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Mr 1, 14-15

To je veselo Božje sporočilo, ki prihaja od Boga in prinaša vest o Bogu. Prišel je čas, da se izpolnijo prerokbe, ki jih je Bog napovedal v preteklosti. Ta čas, ki je nastopil, pa je odločilen. In mi smo del njega. Gospodovo kraljestvo se je približalo. Toda njegovo kraljestvo je lahko zakrito ali skrito. Priznati ga je mogoče samo v veri. Kako se je Božje kraljestvo približalo, jemogoče spoznati iz Jezusovega delovanja. V njem se kaže, na kakšen način je Bog zagospodoval in kakšni so sadovi njegovega bližajočega se kraljestva. Prišel je čas, ko se izpolnjujejo obljube.
Se znamo tudi mi v tem času veseliti? Ne pozabimo na vero in spreobrnjenje, sicer bo to naše veselje le začasno.

Po: Klemes Stock, Jezus – veselo oznanilo

 

V prvem berilu beremo o Jonu in Ninivljanih. Ti grešno živijo in Bog jim zapreti s kaznijo. Njegova odločitev, da bo grešno mesto pokončal, ni bila dokončna, temveč le pogojna. In vzgojna. Bog ne želi grešnikove smrti. Želi le, da se spokori in živi. Sporočilo tega dogodka je pomembno za Jude. Oni so mislili, da ima Bog rad samo njih. Pozabljali so, da za izbranost za božje ljudstvo nimajo nikakršnih zaslug inda ima isti Bog, ki je izbral njih, rad tudi pogane.
Tudi mi verni se imamo večkrat za »priviligirance« in še zdaleč ne živimo tako, kot bi morali. Bog tudi nas kliče k spreobrnjenju. Dejstvo je, da ne smemo zapravljati časa in prelagati tega dejanja – Božje kraljestvo se je približalo!        

p. F. Cerar

 

 

KAKŠNO JE MOJE POSLANSTVO?

 

Tisti čas je Janez Krstnik
spet stal tam
in še dva izmed
njegovih učencev.
Ozrl se je na Jezusa,
ki je šel mimo, in rekel:
»Glejte, Jagnje Božje!«
Učenca sta slišala,
kaj je rekel,
in odšla za Jezusom.

(Jn 1,35–37)

 

 Apostol Peter je prišel k Jezusu in ta mu je nakazal njegovo poslanstvo: Imenoval se boš Kefa … Ni mu rekel: »Hej, Peter, zame boš dal življenje; v Rimu te bodo križali.« Če bi to storil, bi se Peter gotovo takoj obrnil in odšel. Jezus ga je preprosto povabil, naj hodi za njim in bo postal ribič ljudi. To pa je bilo Petru, ribiču, že bolj domače. V treh letih je ob Jezusu počasi odkrival svoje poslanstvo. Šele s prihodom Svetega Duha ga je bolje doumel in prejel moč, da je navsezadnje šel oznanjat vse do Rima in končno za Jezusa tudi dal svoje življenje.
Najti svoje mesto v svetu oz. odkriti svoje poslanstvo je temeljna naloga vsakega človeka. Ni lahka. Potrebno je prisluhniti svojemu srcu; prepoznati, izkusiti, da sem ljubljen – od Boga in tolikih ljudi, kajti samo kdor je izkusil ljubezen, lahko tudi sam zares ljubi.
Stopiti je potrebno na pot očiščenja: potrebno je prekiniti z grešnimi navadami, odrezati določena razmerja, zapustiti določena okolja, se odpovedati določenemu branju in odpreti nova poglavja življenja, vstopiti v nova okolja, tkati nova razmerja …
Potrebno je prisluhniti svojim globokim željam, zanimanjem, okolju, prijateljem, Cerkvi in videti, kam bi lahko umestil svoje življenje, da bi bilo skladno s tem, kakor me vidi Kristus. Potrebno je gojiti drže hvaležnosti za prejete darove, odprtosti do Boga in do drugih ljudi in se vaditi v darovanju.
Ne se bati križa. Doživljanje padcev, porazov, nasprotovanj, nesoglasij in odpora sveta je del vsake poti in je potrebno za rast, zorenje, spoznavanje tega, kar je življenjsko zares pomembno.
Pomembno je vedno znova vstajati in iti naprej. Potrebno je vzdrževati domačnost z Bogom, saj se poklicanost uresničuje v dialogu in ne kot izvrševanje nekega ukaza: potrebno si je vzeti trenutke, ko si zares s Kristusom, ga dolgo zreš, prebiraš duhovna besedila, gledaš svete podobe …, da bi se prepojil s Kristusovo miselnostjo in ljubeznijo.

 

KRST JE ODPOVED ZLU IN ODLOČITEV ZA DOBRO

Bog je v svoji ljubezni človeka ustvaril za večno srečo in mu namenil življenje v raju. Toda prvi človek se je Bogu uprl in posledica njegove odločitve je izvirni ali podedovani greh, ki se kaže v tem, da je človek slaboten, ranljiv, podvržen trpljenju in smrti pa tudi nagnjen h grehu.
Čeprav se je človek odvrnil od svojega Stvarnika, ga on vseeno rešuje. Kristus je s svojim trpljenjem in vstajenjem greh premagal in svet osvobodil. Tako je človeku ponovno odprl vrata v raj, v nebesa. Bog nas vedno znova vabi k sebi, vendar nam pušča svobodo, da se sami odločimo, ali se bomo njegovemu vabilu odzvali.
Na svoji življenjski poti se sicer vsakodnevno odločamo za dobro in zavračamo zlo. Toda temeljna in javna odpoved grehu in odločitev za dobro, je bila dana pri krstu.
Pri krstu otroka se v njegovem imenu odpovedo grehu in odločijo za dobro njegovi starši, botri in zbrano občestvo vernih. Odrasel človek to stori sam in zavestno. To je izpoved vere, vere v troedinega Boga: Boga, ki je človeku podaril življenje; v Boga, ki ga je s trpljenjem in smrtjo na križu odrešil; v Boga, ki ga utrjuje v veri, upanju in ljubezni. 

KRST NAS PRERODI V BOŽJE OTROKE

Srčika krstnega obreda je oblivanje z vodo, ki ga spremljajo krstiteljeve besede: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«
Ko krstitelj oblije krščenca z vodo, Bog očisti srce krščenca, tako da v njem ne ostane nič takega, kar bi mu preprečevalo vstop v Božje kraljestvo.
A krst, ne le, da očisti srce. Iz človeka napravi novo stvar – Božjega otroka: »Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo,« je zapisal apostol Pavel (2 Kor 5,17). V krstni vodi utone človek, iz nje pa vstane Božji otrok, obdarjen z darovi Svetega Duha, ki mu pomagajo v preizkušnjah in skušnjavah, ga krepijo pri odločanju za dobro in ga vodijo v življenju.
Krst nam omogoči vstop v skupnost verujočih, Cerkev. Ta skupnost niso le ljudje, ki jih srečujemo pri maši, ampak so to vsi zdaj živeči kristjani in vsi preminuli, tudi nebeščani. Tej skupnosti pripadamo vse življenje, kajti krsta, pri katerem nas je Bog posvojil – vsakega sprejel za svojega otroka
– ni mogoče izbrisati.