Njegov gospodar mu je rekel:
»Prav, dobri in zvesti služabnik,
v malem si bil zvest,
čez veliko te bom postavil:
pojdi v veselje svojega gospoda!«

(Mt 25,21)

 Kako postati dobri in zvesti služabnik?

Kot prvi korak smo povabljeni živeti razpoložljivost. Služabnik se vsak dan uči odtrgati se od težnje, da bi vse odrejal zase in da bi s seboj razpolagal, kakor bi sam hotel. Vsako jutro vadi podarjanje življenja, razmišljanje, da dan ne bo njegov, ampak ga bo preživel kot izročitev sebe. Kdor služi, ni ljubosumen varuh svojega časa, temveč se odpove, da bi bil gospodar svojega dne. Ve, da mu čas ne pripada, da je dar, ki ga prejema od Boga, da bi ga sam podaril: »Le tako bo zares obrodil sad.«
Kdor služi, ni ljubosumen varuh svojega časa, temveč se odpove, da bi bil gospodar svojega dne. Ve, da mu čas ne pripada, da je dar, ki ga prejema od Boga, da bi ga sam podaril: »Le tako bo zares obrodil sad.«
Kdor služi, ni suženj dnevnega reda, ki ga je določil, temveč je s krotkim srcem razpoložljiv za nenačrtovano:         
»Pripravljen za brata in odprt za nepredvideno, ki nikoli ne manjka in je pogosto vsakdanje Božje presenečenje.«
Služabnik zna odpreti vrata svojega časa in svojega prostora tistemu, ki mu je blizu, pa tudi tistemu, ki potrka zunaj urnika, za ceno prekinitve nečesa, kar mu je všeč, ali počitka, ki si ga zasluži.« Na ta način, z življenjem v razpoložljivosti, je služenje brez osebnih koristi in evangeljsko rodovitno.

papež Frančišek, marec 2016

 

ALI BODO NAŠE SVETILKE GORELE?

Ravno v pojmovanju življenja po smrti se jasno razlikujejo verni in neverni ljudje. Apostol Pavel namreč v pismih Solunčanom govori prav o tem, kako vera v večno življenje prinaša veselje in upanje (prim. 1 Tes 4,13, kot v današnjem drugem berilu). Poganski miti namreč niso bili sposobni osvetliti skrivnosti smrti.   
Papež Benedikt XVI je dejal: "Če odmislimo Boga, če odstranimo Kristusa, svet znova zapade v praznino in v temo. To potrjuje tudi sodobni nihilizem, ki ni vselej zavesten, a žal kljub temu okužuje mnoge mlade ljudi."
V tej luči moramo gledati tudi na evangeljski odlomek o desetih dekletih, ki so se s prižganimi svetilkami odpravile na poročno praznovanje. Gre za simbol večnega življenja v nebeškem kraljestvu. S to primerjavo nas Jezus želi poučiti o resnici, ki nas spravlja nekoliko v zadrego. Polovica deklet vstopi z ženinom na praznovanje, druga polovica pa jih ostane zunaj, ker so bile nespametne in niso imele s seboj potrebnega olja.
Kaj je pravzaprav tisto olje, ki dovoli prisostvovati na poročnem slavju? Sveti Avguštin prepoznava v olju simbol za ljubezen, ki je ni mogoče kupiti, temveč jo sprejemamo kot dar, ki ga hranimo v svoji notranjosti in ga živimo v dobrih delih. Resnično moder je človek, ki svoje zemeljsko življenje uporabi za izvrševanje del usmiljenja, saj mu ta po smrti ne bodo več možna. Ob poslednji sodbi bomo vprašanji o delih ljubezni v zemeljskem življenju. Kdor veruje v Boga, ki je Ljubezen, nosi v sebi nepremagljivo upanje, ki je podobno svetilki, s katero premostimo temo onkraj smrti in dospemo do velikega slavja življenja.
Vsak dan znova se trudimo in v svoje okolje prinašajmo močno luč vere in krščanske ljubezni in bomo tako vedno pripravljeni na srečanje z nebeškim Ženinom.

Gospod,
hvala ti za rodovitno zemljo …
Hvala za travnike, polja in njive,
za svetlobo in temo,
za tvoj dotik v rosi
in tvoj smehljaj v cvetu …
Hvala za vsak najmanjši dar,
saj so le–ti najlepši.
Hval ti, Gospod,
ker ti nikoli ne jemlješ,
ampak vedno daješ v obilju.
Amen.

 NASVETI IN OPOMINI

 Pismouki in farizeji so Božji nauk, posredovan po Mojzesu, podredili svojemu okusu in svojim željam. Sebe so postavili za središče in merilo vsega. Zato jih je Jezus grajal. Kdo ve, če se ni tudi nas prijelo kaj (ali morda celo veliko) duha farizejev in pismoukov?
Nekaj vprašanj kot razmislek ob današnjem evangeliju: Smo središče našega učenja mi ali je Jezus? Oznanjamo svojo (človeško) modrost ali modrost križanega Kristusa?
Nam gre za uveljavljanje moči, zemeljskega sijaja, uspešnosti?
Težimo za tem, da bi se ponašali s svojim uspehi, s svojo preteklostjo, s svojim »smo pa le mi imeli prav«?
Merimo svojo vrednost po tem, koliko raznih priznanj, imenovanj in odlikovanj smo prejeli?
Katera knjiga nam pomeni več: zakonik ali Jezusov evangelij?
Iščemo v evangeliju črko ali duha?       
So naše nedeljske maše zgolj izpolnitev zapovedi ali pa družinska srečanja ob Jezusu?
So naše župnije predvsem cerkvenopravne ustanove ali pa skupnosti ljudi, ki jih povezuje Kristusova ljubezen?
Imamo sebe za nezmotljive učitelje in vodnike ali pa hodimo vsi vsak dan v šolo k edinemu Učitelju in Vodniku?
Smo sprejemljivi za dobrohotne nasvete?
Se bojimo dobronamerne kritike?
Bi vzrojili, če bi nas na primer kdo opomnil »Bodi manj uraden in bolj domač?« Manj razumarski in bolj toplo človeški. Manj zahteven in bolj razumevajoč. Manj posveten bolj duhoven.Manj zapovedovalen in bolj pripravljen na pogovor. Manj govori in več stori. Manj toži nad slabimi časi in več veselega upanja vnašaj v svoj prostor.
Kdor ne sprejme nasvetov in opominov, si sam zapira pot k napredku. Ostal bo vedno isti in ponavljal vedno iste napake.

Po: Beseda da Besedo