ODPRTI ZA NJEGOVO DELOVANJE V NAS

V človeškem življenju pride do rasti predvsem v časih globoke krize. Kdor ni nikoli izkusil težke preizkušnje in jo prestal, temu po eni strani manjka pomemben korak do zrelosti in po drugi tudi izkušnja svetlobe po dolgi temi boja.
To je zagotovo neprijetno za nas, ki so nam mali in veliki porazi in padci skoraj del našega vsakdana. Za vsakega izmed nas pride kdaj pa kdaj trenutek, ki ga je doživel prerok Elija pod bodičevjem: "Dovolj je zdaj, Gospod." Nisem dosegel svojega cilja, popolna izguba sem. Navdaja me občutek brezizhodnosti, nesmiselnosti, strahu, utrujenosti in obupa. Vzemi moje življenje, ne morem več!
"A je zdaj dovolj"? – Ko dosežemo dno, se odpro tudi vrata za vstop Boga. Angel se dotakne Elije in mu ponudi kruh, ki mu bo dal takšne moči, da bo lahko živel naprej in imel moč, da pride do Božje gore, kjer bo videl Boga.
Tolažba za nas – v najglobljem obupu in izčrpanosti smemo zaupati, da Bog nikoli nebo pustil ljudi sedeti in umreti pod bodičevjem. Nadgradnja Božje skrbi za človeka v Novi zavezi je Jezus Kristus, ki pravi: "Jaz sem kruh življenja ... »Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj."
"Živeti vekomaj" – to pomeni: kdor je od tega kruha, ne more propasti. V Jezusu se izpolni človeško hrepenenje po življenju, po odrešenju, usmeritvi, varnosti. On je za tiste, ki vanj verujejo – luč, pot, resnica, vrata, pastir in hkrati tudi hrana. Ni treba, da vse storimo sami, potrebno je "le", da se odpremo, da bo Jezus lahko deloval v nas. Pri njem je možno tudi tisto, kar je nemogoče za ljudi, ker je šel skozi smrt, najtežjo človeško izkušnjo, kjer je na kocki biti in ne biti, ter jo premagal!
»Če želim izkusiti moč kruha, ga moram jesti. »Če želim moč tistega, ki je "meso" za življenje sveta, ga moram jesti kot kruh. "Meso" je Jezus, ki ga v evharistiji v dobesednem pomenu besede "jemo", in je v njej  navzoč, da bi imeli življenje v polnosti!

Povzeto po: www.virc.at

 

NIČESAR NIMAMO PRAVICE ZAVREČI

V našem času, ko je toliko razmetavanja in preobjedenosti, težko razumemo Jezusovo besedo, ki jo je rekel učencem, potem ko je pomnožil kruh in nahranil več tisoč ljudi. »Poberite kosce, da se kaj ne izgubi.« Kaj vse danes zmečemo proč – pa hajdi v trgovino po novo! Zato imajo domala po vseh slovenskih občinah težave z odlagališči odpadkov.

»Poberite kosce,« pravi Jezus, »da se kaj ne izgubi.«
Ničesar nimamo pravice vreči proč, kar bi še utegnilo koristiti potrebnemu. Kar nam preostaja, ni naše, ampak dolgujemo tistemu, ki mu primanjkuje. 
Ob tem lahko razmišljamo o našem odnosu do gmotnih dobrin nasploh. Zahodna porabniška družba se mora vprašati, s kakšno pravico si prilašča največji kos zemeljskih dobrin, energije, neobnovljivih virov, ki so last vsega človeštva. Današnji t.i. razviti zahodni svet živi na račun tretjega sveta in na račun prihodnjih rodov. Začeti moramo živeti drugače, da bodo drugi sploh lahko preživeli. Ne ubija samo orožje, temveč tudi naš slog življenja.
Kdor hote onesnažuje naravo, je podoben človeku, ki pljune materi v obraz. Pregreši se nad vsemi prihodnjimi rodovi. Kdor brezvestno razmetava gmotne dobrine, je ropar.
Jezusovo naročilo o pobiranju koscev, ki so ostali, naj nas uči spoštovanja do vsakega koščka kruha in katerekoli drug dobrine, ki nam je dana.

 

Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Govoril jim je: »Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali.

(Mr 6, 7-13)

PRIČUJMO O VELIKIH BOŽJIH DELIH

Jezus je razposlal apostole po dva in dva oznanjat evangelij, da bi ljudem govorili o Božji ljubezni. Danes ni nič drugače. To poslanstvo je poverjeno vsem kristjanom in ne samo škofom in duhovnikom. Veselo oznanilo o odrešenju je treba razširiti po vsem svetu, saj Jezus ni prišel samo za določen narod ali za omejeno število ljudi, ampak za vse. Bog ima rad vsakega, zato želi, da to ljudje zvedo in potem tudi občutijo.

TUDI NAS POŠILJA V SVET

V tem Jezusovem govoru prepoznamo pomembno zaporedje korakov: Jezus pokliče svoje učence: preden se podamo na pot izpolnjevanja poslanstva, je pomembno, da se zavemo, da je bil Bog prvi, ki nas je poklical. Ustaviti se moramo, da bi prepoznali odnos z Bogom.
Jezus pokliče dvanajst učencev k sebi, da bi se pripravili na poslanstvo. Pred vsakim korakom v svet potrebujemo čas molitve, da smo ob Bogu in da ga prosimo za moč.
Nazadnje jih Jezus pošlje po svetu, po dva hkrati: če smo pred tem šli čez prva dva koraka, se bo naše osebno poslanstvo vsak dan znova izkristaliziralo. Srečanje in odnos z ljudmi, ki so poklicani na podoben način, nam daje pogum, da skupaj ostanemo zvesti poslanstvu in da drug drugega pri tem podpiramo.
Poslani smo,  da izganjamo nečiste duhove. »Nečistoča« se prične tam, kjer je Bog izločen iz življenja. Bog je življenjska moč, ki veje iz stvari, ljudi, dogodkov in prerokov. Kjer je ta  življenjska moč zaustavljena, se prične bolezen, odtujenost od Boga in smrt. Zaradi tega pošilja Bog nas, da bi prispevali svoj delež k odrešenju stvarstva. Apostolom zapove, da naj ničesar ne vzamejo s seboj. Edina prtljaga, ki jo potrebujemo je Božji duh. Kdor hoče oznanjati, mora znati živeti z ljudmi.
"Ostanite v hiši..., in če vas kakšen kraj ne sprejme, pojdite od tam ..." Za našo službo na tem svetu potrebujemo veliko kreativnosti pri prilagajanju na okoliščine.