SEME, KI RASTE V NJEGOVI MOČI

 Jezusova prilika o Božjem kraljestvu kot o semenu, ki raste, razodeva nezadržno moč dobrega. S  tako močjo deluje Bog. Z energijo rastočega semena se širi »kraljestvo« dobrega, kraljestvo resnice in miru, Božje kraljestvo.lovek našega časa komajda še verjame v dobro. Dosegel je vrhunske rezultate v znanosti in tehniki. Osvaja vesolje, prodira v mikro svetove materije in živih bitij. A njegova bitka za dobro, pristno in plemenito doživlja težke poraze. Razčlovečeni odnosi v družini, vseobsegajoči stres, moralna zbeganost, spletke in podkupnine, sumničenja in umazana igra interesov so očitni bolezenski znaki civilizacije, v kateri mu je dano živeti.
Božja beseda razsvetljuje in usmerja v pozitivno tudi v najbolj kritičnih in na videz brezizhodnih obdobjih zgodovine. Jezusova prilika o rastočem semenu je izziv človekovi izgubljeni veri in človekovemu upanju, ki je danes močno načeto.
Seme, ki klije in raste, pa naj človek bedi ali spi, predstavlja trdnost vsega dobrega, ki se že s tem, da je dobro, postavlja na stran Boga. Neznatna in majhna semena dobrega, ki vzklijejo v človekovem srcu in se razrastejo v dobra dela, so osnovna konstrukcija Jezusovega Božjega kraljestva.
V njegovem imenu se po vseh celicah sveta gradi zavezništvo pozitivnih, konstruktivnih in dobronamernih misli, namenov in dejanj, ki približujejo Boga kot izvir dobrega človeku in celotnemu človeštvu.  To je tisto malo gorčično zrno, ki je najmanjše od vseh semen na svetu, ko pa raste, postane večje od vseh dreves (prim. Mr 4).
Ko bi le znali začutiti rast Božjega kraljestva v nas samih in okoli nas! Ko je usejano v srce človeka, raste samo od sebe. To je tako čudovita stvar, kot je čudovita rast drevesa ali rože, in tako skrivnostna, kot je skrivnostno zorenje otroka, ki z leti postaja odrasel. Rast Božjega kraljestvo ni odvisna od človekovih zmožnosti in moči. Presega človeka, saj je njegova gonilna sila v Bogu samem, ki vsemu dobremu, lepemu in plemenitemu daje rast.

Po: Z. Štrubelj, Katoliški glas, 1994
 

DANES NIMAM ČASA

"Ali ljubiš življenje?

Potem nikar ne zapravljaj časa, ki je snov, iz katere je življenje stkano." 

Benjamin Franklin

Ali se nam ne dogaja, da ob vsej zaposlenosti in ihtavi dejavnosti pozabljamo na bistveno? Naši dnevi so izpolnjeni z neštetimi obveznostmi, naš rokovnik je prepoln in včasih v njem že zmanjkuje prostora, kamor bi vpisali naloge, ki nas še čakajo. Dnevi, tedni, meseci nam minevajo v zasopli naglici. Potem se pa kakšen večer nenadoma zdrznemo in zavemo, da smo ob vsem tem pozabili in zanemarili bistveno. Ugotovimo, da smo si vzeli premalo časa zase, za družino, za tihoto, molitev, predvsem pa za sočloveka, za obisk, na katerega je kdo spet zaman čakal.
Takrat se navadno vključi naš samoobrambni mehanizem. Takoj imamo pri roki vsakovrstne izgovore: »Saj nimam časa. Toliko dela je.« Najpogostejše opravičilo! Kolikokrat nam prav pride! A če bi bili res iskreni, bi morali oddati še eno kratko besedico: nimam časa zate. Kajti vsak dan imamo vsi zemljani do sekunde enak odmerek časa: 24 ur. Izgovor »Nimam časa« pomeni torej: Nekdo drug je zame pomembnejši, nekaj drugega sem postavil na prvo mesto. Toliko imam časa za nekoga, kolikor je tisti človek zame vreden.«
»Sin človekov je Gospod tudi sobote,« je rekel Jezus. To se pravi: Gospod in gospodar naših delovnih in prazničnih dni, gospodar našega časa. Nismo si sami izbrali, kdaj hočemo priti na svet, in tudi čas našega odhoda nam je neznan. Nekdo drug je gospodar našega časa.
V resnici ne potrebujemo več časa, ampak modrosti, da bi vse ure prav izrabili. Nekaj ur moramo prihraniti za stvari, ki niso ukaz in dolžnost: za tihoto in zbranost, za igro in razvedrilo, za ljudi ob poti našega življenja, ki potrebujejo človeka. Vsaka ura je kot košček njive, ki bi jo morali preorati in v brazde posejati ljubezen, take misli in besede, ki bodo obrodile dober sad.

Bogdan Dolenc, Sejalec

Sveto pismo nam razodeva:

Bog je Oče, Sin in Sveti Duh.

Teologija nam poskuša pomagati razumeti Boga in zato govori o »Sveti Trojici«, »troedinem« Bogu. Izraz nam povzroča preglavice. Za nas eden ne more biti trije in obratno.
Zapletov pa s tem še ni konec! Ker pač ne moremo misliti na Boga, ne da bi mu pridali telo, kakršno je naše, imamo pred očmi ali neko osebo s tremi glavami ali pa starčka z belo brado, ki ima ob sebi  mladega moža z dolgimi temnimi lasmi in nad glavo belega goloba. In kako naj bodo starec,  mladi mož in golob ena oseba?
Sveto pismo se izogiba takim domišljijskim predstavam. Važno je čudovito sporočilo tega  razodetja: Bog ni kakšen samotar, temveč skupnost ljubezni.
Bog pa je skupnost. Je družina. Je potreba, odprtost, sprejemanje drugega. Bog je ljubezen. Ljubezen pa nikoli ne vzbuja strahu. Ljubezen priteguje in opogumlja.

Tonino, Lasconi, 365+1 dan s Teboj

 

 KRŠČUJTE V IMENU OČETA IN SINA IN SVETEGA DUHA

 Krst, o katerem govori Jezus, ima čisto določen pomen. Potopiti narode v ime Očeta, Sina in Svetega Duha in pomeni nagovarjati jih, da se puste preoblikovati po Svetem Duhu, ki želi v slehernem človeku uresničiti Božje posinovljenje.
Vendar dejavnost Svetega Duha ne more biti magična. Sveti Duh ne more delovati drugače kot pri tistih, ki se mu dajo voditi.
Čisto logično pride na vrsto še zadnje Jezusovo naročilo: »Učite jih spolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal.« V kolikor se bodo narodi dali poučiti oziroma bodo po svojem krstu sprejeli preoblikovanje po Svetem Duhu, bodo iz tujcev postali sinovi.
V primeru, da bi izgubili pogum zaradi obsežnosti naloge, Jezus obljublja: »In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« On sam navdihuje in dajepolet našemu duhu, ki narekujejo naše odločitve.