›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹(Mt 20,13-16)

Gospodar vinograda je v priliki današnjega evangelija je iskal delavce. Za dnevno plačilo je določil en denarij − pošteno vsoto, ki je omogočila dostojno življenje delavca.
Naše plačilo je Gospod Jezus sam.
On v resnici ne daje, ne obljublja ničesar drugega razen sebe. Naše plačilo je Jezusova prisotnost. Sam nam obljublja: »In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) Te besede lahko razumemo tudi tako: »Z vami bom dokonca življenja . Jaz sam bom vaša nagrada.«  Gospodarjevo iskanje delavcev, njihovo najetje in obljuba plačila nas osebno nagovarja. Vsak dan nas kliče v svoje poslanstvo in nam ponavlja: »Pojdi!« Naša sreča je skrita prav v udejanjanju te njegove besede.  Da, tudi mi smo zelo hitro med tistimi delavci, ki se pritožujejo in godrnjajo proti gospodarju.
Godrnjanje pomeni, da ne verjamemo več v njegovo ljubezen do nas. Zato postanemo razburjeni, zavračamo njegovo usmiljenje in smo jezni na njegov način delovanja. Želimo ga narediti po svojih merilih. Kako pozdraviti to godrnjanje?   Apostol Peter predlaga: »Vadite se v gostoljubnosti drug z drugim, brez godrnjanja« (1 Pt 4,9).

Samo gostoljubnost spremeni naše srce in ga odpre za sprejemanje oseb, situacij, realnosti, ki nas doletijo v življenju.  Godrnjanje se rodi iz ljubosumja, zavisti, iz našega hudobnega očesa, kot pravi gospodar vinograda, Jezus sam. Godrnjanje nas zapira v nas same. Jezus pa nas želi odpreti za njegovo ljubezen, za njegov pogled na ljudi in vse, kar se dogaja na svetu. Ve, kako smo. Pozna nas, ljubi nas. S svojo ljubeznijo do nas želi očistiti naše oko. Ko pravi: »Ali je tvoje oko hudobno?« nas spodbuja, da se zavemo, kaj se v nas dogaja. Želi, da se mu prepustimo in mu dopustimo, da zdravi naš pogled in naše odnose.
Tako bomo zmogli ljubiti druge kakor samega sebe.

Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene?
Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« (Mt 18,19–20)

Že Stara zaveza pogosto govori o odpuščanju. V Sirahovi knjigi je jasno: Mržnja in jeza sta ostudni in le grešnik se ju trdno drži. Vsak od nas se mora spomniti svojega položaja in svoje človeške krhkosti. Če pripadamo Kristusu, čemu bi druge obsojali?
»Ti, ki sodiš svojega brata, kdo si?« nas sprašuje Jezus sam. Prepustimo sodbo Bogu.Kakor je Gospod nam vsem na križu odpustil grehe, tako odpuščajmo tudi mi. To je Božji ukaz, kateremu se je treba pokoravati. Kdor ne bo odpustil, mu ne bo odpuščeno.
Jezus Kristus nam vselej želi pomagati, da bi mogli odpuščati. Veliko je stvari, ki jih moramo odpustiti …
Sprtost s sosedom, ženo ali možem, ki že ves teden ne govorita; snaha ali zet se ne razumeta s taščo in tastom, na delovnem mestu delavec grdo gleda sodelavca … In še in še bi lahko naštevali oblike sovraštva in nerazumevanja med nami.

 Vsak dan znova se obračajmo na Gospoda, da nam da moči, da bi zmogli odpuščati. Naj bo to pot, po kateri bodo tudi drugi preko nas spoznavali Jezusa.  Učitelji postave so videli pravičnost predvsem v izpolnjevanju predpisov. Spoštovati je bilo treba sobotni počitek, določene dneve se je bilo treba postiti, vzdržati se je bilo treba nečistih jedi, po določenem obredu si je bilo potrebno umivati roke in prati posode … Kdor je tem predpisom zadostil, je veljal za pravičnega.

 Jezus preusmerja pojmovanje pravičnosti od mrtve črke k živemu človeku. Gospodar ob polaganju računov ne bo gledal na umazanijo tvojih rok, temveč na omadeževanost tvojega srca. Ne bo ga zanimal tvoj odnos do predpisov, temveč tvoj odnos do ljudi. Vrat v nebeško kraljestvo si ne boš odprl z izpolnjevanjem obredov, temveč s poravnavanjem računov med brati.