JEZUSOVA SPREMENITEV NA GORI

Jezus se je povzpel na goro in medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil.
Učenci doživijo to milost, da lahko vidijo, kakšna je človeška narava, ko jo živi Sin. Sinovi postanemo tako, da govorimo z Očetom. Postajamo drugačni, spreminjamo se, ker po milosti lahko sprejemamo nekaj, kar pride iz svetišča, življenje, ki presije našo človeško naravo sinov.
To že živimo sedaj pri evharistiji. Prihajamo k prestolu milosti, videli se bomo takšni, kot se nam danes pokaže Kristus. Tam bomo lahko pogledali drug drugega in sebe same ter videli, kako se spreminjamo. Spreminjamo se, ker se zavedamo, da obstaja Življenje, ki lahko tudi iz nas naredi to, kar je naredil iz Kristusove človeške narave – ki pa je v krstu postala tudi naša. POSTNI ČAS VABI, DA PUŠČAVO SPREMENIMO V BOŽJI  VRT

Postiti se pomeni naučiti se spremeniti svoj odnos do drugih in do ustvarjenih bitij: od skušnjave, da bi nasitili svojo požrešnost, preiti k sposobnosti trpeti zaradi ljubezni, ki lahko zapolni praznino v našem srcu.
Moliti, da bi se znali odpovedati čaščenju samozadostnosti in lastnega jaza ter se znali predstaviti kot iskalci Gospoda in njegovega usmiljenja.
Dajati miloščino, da bi izstopili iz nespameti živeti in kopičiti vse za nas same v utvari, da si zagotavljamo prihodnost, ki nam ne pripada.
Tako bomo ponovno odkrili veselje Božjega načrta za stvarstvo in vsakega izmed nas, ki je v tem, da ljubimo Boga, svoje brate in sestre in ves svet ter v tej ljubezni najdemo svojo resnično srečo.
Ko živimo kot Božji otroci, odrešene osebe, ki se pustijo voditi Svetemu Duhu ter znajo prepoznati in udejanjati Božji zakon, delamo dobro tudi stvarstvu in sodelujemo pri njegovem odrešenju. Zato stvarstvo, kakor pravi sv. Pavel, željno pričakuje razodetje Božjih otrok.

(papež Frančišek)

 

KAKO BOŠ S SATANOM OPRAVIL TI?

 Sv. Efrem se sprašuje, kako to, da Kristus ni bil skušan pred svojim 30-letom. Če bi bil skušan, bi bilo to kje zapisano. In zanimivo odgovori, da je bil preveč normalen in prav nič se ni videlo, da je odrešenik. Zato ni bil nevaren. Ko pa je začel uresničevati odrešenje, se je stvar spremenila. Ko je Kristus stopil v Jordan in bil krščen, je hudič videl močno svetlobo in slišal, da ga je Oče razglasil za svojega sina in da je on jagnje, ki odvzema greh sveta. Tedaj se je hudič spravil na delo in ga začel preskušati.
Tako se dogaja tudi nam. V mladosti imamo preproste skušnjave, ko pa se življenje začne uresničevati, se začnejo prave skušnjave.
Hudičeva skušnjava je prav v tem, da ločuje, povečuje prepad med Bogom in človeštvom. V mladosti skuša človeka z lahkimi stvarmi, potem postane hudobni duh človekov sodelavec in svetovalec. Ni nekdo, ki se ti upira, ampak nekdo, ki igra v tvoji ekipi, ki dela zate in ti pravi: Glej, utrujen si, lačen si … zakaj ne bi naredil tega … Zgleda, da dela v naše dobro in to je skušnjava.
Kristus pa ne pade v to igro. Prva skušnjava zadeva hrano, potrebo naše človeške narave. Druga skušnjava zadeva voljo. Jaz bom ostal velik, ko bo nad drugimi, potem bo moja narava zadovoljena. Kristus tudi na to ne pristane. On se bo dal povzdigniti na drugačen način. Satan mu da videti vsa kraljestva sveta. Volja je v tem, da bi imel moč, da bi ukazoval, vladal, da bi mi drugi služili … Kristus pa ne pade v njegovo zanko. On pove, da je prišel služit in tudi drugim pove, naj služijo drug drugemu.

S krstom smo bili vcepljeni v Kristusovo življenje, v njegovo človeškost, zato so te skušnjave vsakdanja hrana vsakega kristjana. Vsak kristjan je nenehno skušan v teh treh stvareh: da bi spremenil stvari, tako da bi mu bilo udobno, da bi se povezal z napačnimi ljudmi in da bi uporabljal Boga v svoj prid in ne živel sinovstva na Očetov način, ampak na način nekoga drugega. In danes, ko o vsem odloča subjekt, celo o tem, kdo je njegov oče in mati … smo na tem področju zelo ranljivi.

            iz nagovora p. Marka Rupnika

DREVO SPOZNAMO PO SADU

 Jezus človeka primerja z drevesom. Sad nezmotljivo razodeva vrsto, sorto in kakovost drevesa.

Nekaj podobnega je s človekom: njegove besede so izraz in sad njegove notranjosti, njegovega srca. Besede so tolmač in ogledalo duše.
Razlika med drevesi in človekom je med drugim v tem, da drevo ne more varati z videzom. Človek pa lahko svojo notranjost zakrinka in skrije za lažnive besede. Za zlato besedo se lahko skriva železno srce, pravi pregovor.
Človek z besedo sebe ne le razodeva, ampak po njej sebe tudi daje. Seveda to velja za dobro besedo. Z njo razdaja svojo dobrohotnost, ljubezen, postrežljivost in pomoč.
»Večkrat človek ne potrebuje druge postrežbe kakor dobro besedo,« piše prof. Anton Trstenjak v svoji knjig Skozi prizmo besede, in nadaljuje: »Dobra beseda je najboljša postrežba, ki jo moremo dati gostu. Vselej mu dobro de, če jo dobi.

 Dobra beseda gosta spremlja še na poti domov. Morda celo več dni in tednov od nje živi.« Slovenski pregovor pa to samo potrjuje: Beseda, ki pride od srca, ogreje tri zime.
Drevo se spozna po sadu. Še bolj kot besede pa so sadovi naše notranjosti naša dejanja. Dejanja so kot sadovi, besede so le kot listje na našem drevesu.
Če Jezus pravi, da dobro drevo rodi dober sad, da smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja, najbrž hoče reči, da naša dejanja kažejo na nekaj globljega v nas. Razodevajo našo osnovno življenjsko usmerjenost., temeljno odločitev in stališče, korenino, ki daje kakovost in vrednost vsem dejanjem. Ta notranja drža je nadvse pomembna, saj gre za to, čemu sem se zapisal, za katero glavno vrednoto ali nevrednoto sem se opredelil: za dobro ali zlo, za ljubezen ali sovraštvo in sebičnost, za Boga ali proti Bogu. Gre za to, česa je »polno srce«, kakšna je »zakladnica srca«, dobra ali pokvarjena.

 Po: TV Slovenija – Ozare, 1989