Jezus se je štirideset dni postil

Danes Jezusa spremljamo v puščavo. A tja ne gremo sami. Vsa Cerkev je z nami v tej štiridesetdnevni izkušnji, štiridesetdnevni duhovni obnovi, času dobrodelnosti, posta in molitve. Tri skušnjave, vedno iste, večno stare kakor človeštvo. V svoji človeškosti se z njimi sooči tudi Jezus. Gre za odločitev proti zlu in za Boga.
Prva skušnjava je »reši samega sebe«. Zlo nas najprej navdušuje za sebičnost.
Druga skušnjava je »svoboda«, v kateri lahko počnemo vse, kar se nam zahoče. Zlo se obesi na občutek lagodnosti. Problem te želje je, da vse druge zlorabljam za svoje želje.
Tretja skušnjava je moč nad drugimi, ki se vedno zgradi na isti predpostavki – da se s tem zaobljubimo zlu in iz svojega življenja izključimo Boga. Vedno izbiramo samo med možnostima, ali bomo služabniki zla ali Boga.

Prva nedelja postnega časa nam daje nalogo, da prepoznamo in obsodimo zlo v sebi in ga izganjamo iz svojih izbir. To je začetek odrešenja, ki ga oznanja Jezus: da v svojih odločitvah izberemo Božjo, po navadi težjo pot.
Spreobrnjenja se je treba učiti na vsakem koraku. Spreobrniti se pomeni zapustiti način življenja, ki nas vodi proč od odnosa z Bogom.     Kaj početi s postnim časom? Postne odpovedi kaj hitro postanejo prepovedi in izgubijo smisel, če se zanje ne odločimo premišljeno. Košček čokolade, kava, mobilni telefon… Kaj izbrati, da bo imelo v sebi resnično željo po izboljšanju?

Izziv postnega časa je spremeniti nekaj v svojem ustaljenem redu, ki nas moti in prepoznavamo, da nas ne osrečuje, in da dobijo stvari nov zagon. Ta narobe je treba obrniti v prav.
Postni čas je spodbuda k resničnemu življenju, to pomeni vstati s kavča in pustiti vetru, da te skuštra. Razpreti jadra, ko piha veter sprememb… premagati strah, ki te ustavlja.
Ne dovoliti grehu, da te ohromi, ampak zares objeti življenje.

KRISTUS NAROČA LJUBITI SOVRAŽNIKE

Zakaj Jezus naroča »ljubite sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo«? Na to vprašanje odgovarja Jezus sam, ko pravi: Ljubite jih zato ker tudi vas ljubi Oče, ne glede na to, ali ste dobri ali hudobni.  (prim. Mt 5,45).
Sovraštvo je nenaravno.
Nekaj naravnega je, da starši ljubijo svoje otroke, ne glede na to, ali so dobri ali hudobni.
Logično je, da človek, ki sovraži, ne potrebuje sovraštva, ampak ljubezen, ker je samo tisto, kar je zanj nekaj naravnega
Zlo nikogar ne reši. Sovraštva ne more rešiti zlo, ampak ljubezen.

 Sovražnik vedno potrebuje več ljubezni kot tisti, ki nas imajo in ki jih imamo radi.
Sovraštvo je pomanjkanje ljubezni. Znani protestantski pastor Martin Luther King, ki se  je boril za enakopravnost črncev v ameriški družbi, je zapisal v svoj mirovni manifest naslednjo duhovno oporoko:
»Našim sovražnikom kličemo: Vi nas trpinčite, a mi prenašamo bridkosti. Na vašo sovražno silo odgovarjamo z miroljubnim duhom. Delajte, kar nameravate, a mi vas kljub temu ljubimo in vam odpuščamo. Zapirajte nas v ječe in mi vas bomo tudi še ljubili. Ponižujte nas, onečastite naše žene in otroke in mi vas bomo še vedno ljubili. Mi želimo samo eno, da boste spoznali svoje krivice in da boste poslušali glas svoje vesti in svojega srca in takrat bomo skupno obhajali svetli dan zmagovite ljubezni.«

Božja ljubezen velja vsem
Jezus nam najprej pove: Poglejte Očeta! Naš Oče je Bog: On daje soncu, da vzhaja na hudobnimi in dobrimi; On daje, da dežuje nad pravičnimi in krivičnimi. Naš Oče zjutraj ne reče soncu: Danes sveti nad temi in onimi; nad drugimi pa ne, pusti jih v senci! On pravi: Sveti nad vsemi! Njegova ljubezen velja vsem, njegova ljubezen je dar za vse, za dobre in hudobne … Dalje nam Jezus pravi: Molite, molite za svoje sovražnike! …
Molim za svoje sovražnike? Molim za tiste, ki so zlonamerni do mene?
Če rečemo DA, potem vam rečem: Naprej tako, moli še več, kajti to je prava pot. Če je odgovor NE, potem pravi Gospod: Revež! Tudi ti si sovražnik drugim. In zato je treba moliti, da bo Gospod spremenil njihova srca.
papež Frančišek

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem:
»Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, temveč dopolnit sem jih prišel« (Mt 5,17).

Zaradi današnjega evangelija je že marsikdo zmajal z glavo, ker se je začudil trdi neizprosnosti Jezusovih besed in zahtev. Ta govor na gori je zares trd oreh. A božja beseda pač ni marmelada na beli kruh, temveč včasih bolj podobna popru ali čiliju, da ti razmahne ne samo usta, temveč dušo in srce.
Božja beseda ne čehlja ušesom in ni za lepotičenje domišljavosti.
Božja beseda razkrinkava naše poštenje, ko se radi primerjamo z drugimi. Mi ljudje sodimo po zunanjih, vidnih dejanjih, Bog pa gleda globlje v našo notranjost.
Bog ne želi, da bi se ravnali zgolj po črkah postave in zapovedi, temveč po iskrenih nagibih in po ljubezni.
Naj ne bi drugače govorili, kakor mislimo in tudi ne drugače živeli kakor govorimo. Če je ljubezen do Boga in sočloveka najgloblji in čisti nagib naših dejanj in našega življenja, nas tudi zapovedi ne ovirajo v naši notranji iskrenosti in svobodi.
Najbolj svoboden je iskren človek, ki ljubi. Bog, prijatelj naših duš, ljubi iskreno srce, zvesto ljubezen in ponižna dejanja.          
Življenje ni malenkostno. Nikoli. O tem govori Jezus: uboj, prevara, laž, ločitev in kar je še takega, se ne začne takrat, ko se to zgodi zunaj, ampak mnogo prej, znotraj, v srcu.: s trenutkom sovraštva, z drobcenim poželenjem, s skoraj nevidno željo po maščevanju. Toda ni problem, če se iskra vžge, problem je, če se je ne pogasi. Če malenkostim ne damo dovolj pozornosti. Zato je treba biti do sebe zelo zahteven, veliko bolj kot do drugih ljudi.

Človeka kompromisi radi pokopljejo.