PRAVIČNOST V LJUBEZNI

 Že prerok Izaija (55,6–9) pravi: »Iščite Gospoda, dokler se daje najti, kličite ga, dokler je blizu! … Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi.«
S prispodobo o razdalji med zemeljskim in presežnim pokaže na neznansko vzvišenost tiste pravičnosti, ki jo prežema ljubezen, in je zato nad navadno zemeljsko menjalno, razdelilno in zakonsko pravičnostjo. Te tri hočejo veljati samostojno, ne da bi morala biti poleg tudi ljubezen.

Za Božjo pravičnost pa je navzočnost ljubezni bistvena, saj je gonilna sila usmiljenja in odpuščanja.             
Pridružuje se ji Božja milost, ki na tej ravni povzroča spreobrnjenje.

Pravičnost je dinamična in ustvarjalna. Prebuja in vodi nastajanje novega evangeljskega življenja.
Božja pravičnost neprestano daje dober zgled ljudem s tem, da ni preračunljiva, ampak tako velikodušna, da je do ljudi naravnost razsi
pna. Razsipnost v prid potrebnih postane krepost.
Do skrajnosti pravični ljudje so lahko še vedno sebičneži, ker so do dolžnikov nepopustljivi.
Jezus je v času svojega življenja na zemlji pokazal, kakšen mora biti gospodar. On namreč pravi, da je dober gospodar tisti, ki je sposoben to, kar im
a, velikodušno deliti z drugimi, ne glede, če so si zaslužili to, kar so prejeli.Jezus plačila ne pogojuje z zaslugami in ozko pravičnostjo, ampak s podarjeno ljubeznijo.
Prav vsi hrepenijo po čisti in popolni ljubezni. Smo jo pripravljeni podarjati?

 Po: B. Lavrih

Krščanstvo ni prisilni jopič

Novost v krščanstvu je v » popolnosti«, ki s strogimi pravili številnih zakonov in predpisov nima nič skupnega, ampak z dobroto in odpuščanjem, z učenjem ljubezni do sovražnika in s poslušanjem besede tistega, ki nas ljubi kot oče in mati in govori v našem srcu.
Krščanstvo ni prisilni jopič, ki nam ne pusti dihati, niti ni steznik, v katerem se dušimo. V krščanstvu si svoboden.
Krščanstvo dopušča človeku, da uživa življenje. Obstaja pa v njem zakon, ki zajame vse: to je ljubezen!
Krščanstvo ni perfekcionizem. Ni potrebno, da si prvi in najboljši.
Ni treba biti superčlovek.
Krščanska popolnost nima nič skupnega s perfekcionizmom, z natančnim izpolnjevanjem zakonov.
Vendar, če si v krščanstvu na kaj vezan, si vezan na zapoved ljubezni!
V krščanstvu lahko imaš napake in slabosti. Poklican si, da si dober človek – lahko pa padeš … padeš sedemdesetkrat sedemkrat.
Pri krščanskem Bogu je tudi grešnik dobrodošel. Le kdor nima dobre volje in se čisto zavestno odloči za zlo, se sam izključi!

            Po: Phil Bosmans, Bog – moja oaza

BOG VSTOPA V DRUŽINO PO LJUBEZNI

Na seji župnijskega pastoralnega sveta smo se pogovarjali, da bi morala biti družina svet kraj in kako težko je to narediti.
Življenje je prava akcija. Nenehno smo vpeti v najrazličnejše obveznosti. Vse skupaj se na videz nikoli ne konča. Življenje se nikoli ne ustavi, da bi lahko kar koli nadoknadili.
Kaj storiti, da ne bi tako hitelo mimo nas in da bi bile tudi naše družine nekaj svetega za nas in naše otroke?
V družini, ki raste iz vere, da skupaj moli, obiskuje sveto mašo, praznuje krščanske praznike… da živi Božjo ljubezen s tem da se pogovarjajo in poslušajo, podpirajo drug drugega, si zaupajo, odpuščajo in prosijo odpuščanja, izražajo hvaležnost, gojijo smisel za humor, spodbujajo čut za odgovornost, se spoštujejo, cenijo drug drugega, skupaj preživljajo prosti čas … bodo začutili, da je družina resnično svet kraj.
Blagor družini, utemeljeni na ljubezni, v kateri iz ljubezni izvirajo drže, dejanja in odločitve. Blagor družini, odprti za življenje, ki sprejema otroke kot dar, ceni navzočnost starejših in je občutljiva za revne in trpeče. Blagor družini, ki je sveta kot nazareška družina.

Novo šolsko, veroučno in katehetsko leto

 Na nedeljo, ko že nekoliko diši po jeseni in ko začenjamo novo katehetsko leto, nas je Gospod znova poklical in nas zbral ob oltarni mizi. Jezus hoče biti naš prijatelj, zaupnik, naša moč. Tudi če pozabimo nanj, on nikoli ne pozabi na nas. Tega se moramo zavedati tako veroučenci, kateheti kot tudi starši.
V novem šolskem in katehetskem letu nam hoče biti še posebno blizu. Potrudimo se, da ga bomo pri verouku spoznavali, se v molitvi z njim pogovarjali, mu tudi ob šolskih obveznostih zaupali, mu v naših družinah dali prostor ter ga pri sveti maši vedno radi prejemali v svoje srce.

Po Uvodi za maše z otroki – leto A

V današnjem drugem berilu je jasno rečeno, da če si človek kaj sposodi in sposojeno vrne, je njegov dolg poravnan.
Je pa dolg, ki ga poravnavamo vse življenje, in vendar ni nikoli poravnan: to je dolg ljubezni. Zakaj? Zato ker smo vse življenje dolžni o drugih dobro misliti, dobro govoriti, jim dobro delati in želeti ter zanje moliti.

 

Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo moj Oče, ki je v nebesih, vse storil. Kajti kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.(prim. Mt 18,19–20)

 Jezus daje svojim učencem zagotovilo, ki mu je pridružen izziv. Izziv je odkriti, kje bo mogoče okušati njegovo navzočnost. Jezus ne pravi, da ga bodo našli v samoti, prej ga bodo srečali med verujočimi, ki so se zbrali skupaj − sredi teh, ki iščejo drug drugega, da bi gradili skupnosti vere. Učenci se morajo zanesti drug na drugega, če hočejo okušati navzočnost vstalega Jezusa.
Sem kdaj izkušal Jezusovo navzočnost, ko sem se v molitvi pridružil drugim?Na koga bi se lahko te dni obrnil, da bi se mi pridružil v molitvi za poseben namen?