STANOVITNOST

 Ob branju današnjega evangelija se morajo razbliniti vsa pričakovanja –če jih kdo sploh še goji – da si bo človeštvo kdaj na zemlji uredilo raj ali da bo z razvojem znanosti in tehnike napredovalo tudi v urejenosti medsebojnih odnosov. Jezus nam napoveduje vse kaj drugega. Pripravlja nas na težke čase, a nas obenem poučuje, kako naj, ko pridejo, ravnamo.

 Vse hudo se mora zgoditi, a še ne bo konec. Kaže, da mora človeštvo izčrpati vse možnosti, ki jih daje ljudem svobodna volja. Izdivjati se mora v sovraštvu, hudobiji in prelivanju krvi, prebiti se mora skozi vse temine zmot, neznanja in iskanja, zemljo mora prepojiti s solzami in znojem, zasejati jo mora z vsemi semeni dobrote, ljubezni, potrpljenja in odpuščanja.

Kristjan naj vse to ve, zato naj se ničesar ne ustraši in se ničemur ne čudi. Nič ga ne sme premotiti in presenetiti.

»Od templja ne bo ostal kamen na kamnu,« pravi Jezus. Naj se izkaže, da Bog noče biti vezan na noben kraj, na nobeno zgradbo in na nobeno umetnino. Pravi častilci se morajo naučiti moliti Boga v duhu in resnici.

Stanovitnost, ki nam je potrebna, ni brezdelje ali brezbrižno čakanje, kaj se bo zgodilo. Je vztrajna uporaba vseh zmožnosti duše in telesa, da bi se z lučjo in močjo evangelija dvignili nad grozote, ki jih je sposobna pripraviti nepreračunljiva narava, in da bi prerasli vse podlosti, ki jih je sposobno skotiti srce z razumom obdarjenega bitja, ki se imenuje človek.