Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem:
»Ne boj se, mala čreda,
kajti vaš Oče je sklenil, da vam dá kraljestvo.«  

Naš misijonar, ki deluje na Japonskem, je bil nekoč na obisku v domovini. Vprašali so ga, kako gleda na slovensko Cerkev z »japonskimi očmi«.
Dejal je: »Za kristjane v Sloveniji bi rekel, da se bodo morali vse bolj zavedati Jezusovih besede o mali čredi in 'Ne boj se, mala čreda'. Mislim, da se tega ni treba bati. Na Japonskem smo kristjani še mnogo bolj mala čreda. S to zavestjo živimo v svetu, ki je čisto drugačen. To oblikuje v nas vernost, ki je osebna, zavestna in odgovorna. Dokler si v okolju, ki ti je naklonjeno, se temu okolju prepustiš in ti ni treba dosti misliti, ker drugi mislijo namesto tebe. To je večna človekova skušnjava. Zato mislim, da je pomembno slovenske kristjane, posebno mlade, vzgajati v zrele in dogovorne osebnosti, ki živijo iz lastnega verskega prepričanja. To je velika vrednota, ki jo prinaša zavest, da smo mala čreda.«

Marija vnebovzeta je znamenje dopolnitve
Marija vnebovzeta je znamenje dopolnitve, po kateri hrepeni človeštvo in vse stvarstvo. V njej vidimo poveličanje, ki čaka vesolje, ko bo končno Bog »vse v vsem« (1 Kor 15,28).

Slovenija naj postane dežela, kjer se spoštuje človekovo dostojanstvo kot bistveno dediščino krščanstva, da bi bila prostor prave demokracije, kjer za vse brez izjeme veljajo etične in pravne norme. Da bi v sebi in okrog sebe premagovali sovraštvo in bi imeli toliko narodnega ponosa, da ne bi nenehno napadali in blatili katoliške Cerkve, ki je bila od 8. stoletja naprej mati in vzgojiteljica vseh slovenskih rodov in je še danes duhovna domovina večine Slovencev.
Ko bi se uresničile te in druge želje, bi se v Sloveniji marsikaj spremenilo, življenje bi dobilo novo kvaliteto, postalo bi bolj prijetno, narod bi zadihal bolj veselo in sproščeno. In postal bi bolj ustvarjalen in uspešen na vseh področjih, je še dejal kardinal Franc Rode.

 Ob nedeljah se zbiramo pri sveti maši. Se kdaj vprašamo, kaj je tisto, kar nas priteguje? Je to potreba po Božji ljubezni in bližini? Je to zavedanje večnosti, kamor bomo zagotovo nekega dne odšli? Ali pa je to le zgolj navada?
Ostanimo budni! Pa ne iz navade, ampak naj bodo naše notranje svetilke prižgane, da bomo vselej pripravljeni na trenutek, ko »bo prišel Sin človekov«.