MIR VAM BODI

Dvakrat zapovrstjo zaželi vstali Kristus svojim učencem mir (v Jn 20,19 in 20,21).
Škof vsako slavje začne s pozdravom: »Mir vam bodi!« in vsi verniki vedo, da je sedaj med njimi sam Vstali.
Vstali zveličar nam ne govori samo takrat, ko smo zbrani za lomljenje kruha, ampak nam pokaže tudi svoje ranjene roke in stran. S prebodenimi rokami nam želi povedati, da je šel s svojimi rokami za nas v ogenj, da je storil to za nas – in da ima vedno nad nami svojo roko. Rane, ki so prebodle naše roke, je nosil za nas:
          te rane na rokah nas spominjajo na vse udarce, ki smo jih dobivali od drugih;
          na roke, ki so se nas oprijele in nas niso izpustile;
          ki so nas pritisnile ob tla, nas tiščale k tlom, nas ranile;
          naše roke so ranjene tudi takrat, ko nas kdo zavrne in noče sprejeti naše roke.

V vsaki evharistiji lahko izkusimo, da je Jezus vzel naše rane nase in jih je vtisnil v svoje roke. V budizmu pomenijo odprte roke, da Buda ni obdržal nobene skrivnosti zase. Tako tudi Jezus s svojimi rokami pričuje, da nam je vse razodel: ko nam v evharistiji pokaže svoje roke, nam želi povedati, da smo njegovi prijatelji.

NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA

Nedeljo Božjega usmiljenja je razglasil sv. Janez Pavel II. in tako želel poudariti pomen bele nedelje. Navdih mu je bila tudi sv. Favstina Kowalska s svojimi zasebnimi razodetji. V svoj dnevnik je namreč zapisala Jezusove besede:
»Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja.
Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe.
Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki.«