ZAKAJ BI HODILA V ZAKONSKO SKUPINO, ČE PA SE LAHKO POGOVARJAVA SAMA DOMA?

Res je, da se lahko pogovarjata tudi sama doma. In morata se. Toda pomislita – zakonca si z zaprtostjo svojega odnosa ne širita pogleda čez zidove svojega zakona, hkrati pa v svojem krogu samozadostnosti izključita možnost, ko bi po njunih primerih lahko rasli in mnogo pridobili drugi zakonci v zakonski skupini.

Naivno je pričakovati, da se bo rast odnosa zgodila kar sama od sebe. Tudi hiša se ne zgradi brez dobrega načrta, kakovostne gradnje in veliko truda. Načrt za dober zakon je napisan v Svetem pismu, kakovostna gradnja je vajino načrtno delo na odnosu, ki pa se uresniči le z veliko truda, kot je delo v zakonski skupini, pogovori o ključnih temah, ki se tičejo vaju in vajinega zakona.

Zakonske skupine se srečujejo enkrat na mesec. Mnogim so že pomagale reševati zakonske probleme in živeti kvaliteten zakonski odnos. Odnose je treba (z)graditi!

HODIVA V ZAKONSKO SKUPINO, KER POTREBUJEVA SKUPNOST

Ni dobro človeku, da je sam.

Zakonca, ki predolgo ostajata le znotraj svojih zidov, ne moreta tako dobro rasti v odnosu, saj ljudje potrebujemo vedno nove zaloge »hrane« - svežih dobrin in novih spoznanj. Vir novih spoznanj pa so največkrat drugi ljudje in odnosi z njimi (res  je, tudi preko člankov, knjig in interneta, vendar še bolj preko osebnih stikov).

Človek je socialno bitje, slišimo večkrat. To pomeni, da je človek uresničen kot človek šele v dobrem odnosu z drugo osebo (z Bogom, s sozakoncem in drugimi: bližnjimi, prijatelji, znanci). Na zakonski skupini dajeta in prejemata, ker smo zakonci podarjeni najprej drug drugemu kot mož in žena, nato pa drugim zakoncem za zgled in vir moči. S tem, ko se trudita graditi odnos z Bogom in sozakoncem, se spletajo tudi prijateljske vezi z drugimi zakonci, kar je sicer »stranski«, a zaželen učinek.

(se nadaljuje)