MIR VAM BODI

Dvakrat zapovrstjo zaželi vstali Kristus svojim učencem mir (v Jn 20,19 in 20,21).
Škof vsako slavje začne s pozdravom: »Mir vam bodi!« in vsi verniki vedo, da je sedaj med njimi sam Vstali.
Vstali zveličar nam ne govori samo takrat, ko smo zbrani za lomljenje kruha, ampak nam pokaže tudi svoje ranjene roke in stran. S prebodenimi rokami nam želi povedati, da je šel s svojimi rokami za nas v ogenj, da je storil to za nas – in da ima vedno nad nami svojo roko. Rane, ki so prebodle naše roke, je nosil za nas:
          te rane na rokah nas spominjajo na vse udarce, ki smo jih dobivali od drugih;
          na roke, ki so se nas oprijele in nas niso izpustile;
          ki so nas pritisnile ob tla, nas tiščale k tlom, nas ranile;
          naše roke so ranjene tudi takrat, ko nas kdo zavrne in noče sprejeti naše roke.

V vsaki evharistiji lahko izkusimo, da je Jezus vzel naše rane nase in jih je vtisnil v svoje roke. V budizmu pomenijo odprte roke, da Buda ni obdržal nobene skrivnosti zase. Tako tudi Jezus s svojimi rokami pričuje, da nam je vse razodel: ko nam v evharistiji pokaže svoje roke, nam želi povedati, da smo njegovi prijatelji.

NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA

Nedeljo Božjega usmiljenja je razglasil sv. Janez Pavel II. in tako želel poudariti pomen bele nedelje. Navdih mu je bila tudi sv. Favstina Kowalska s svojimi zasebnimi razodetji. V svoj dnevnik je namreč zapisala Jezusove besede:
»Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja.
Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe.
Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki.«

Praznuj Veliko noč, o človek,
kajti svoboden si!

Osvobodila te je roka Boga,
zato nisi več vkovan v temo.

Ne zadržuj se,
veseli se kot tisti, ki so ljubljeni in ki ljubijo.
Zares naj se v Bogu veseli tvoje srce,
kajti tudi tebi je obljubljeno vstajenje!

Slika: Mozaik p. Marka Ivana Rupnika -Kristusovo vstajenje –
Zavod sv. Stanislava v Ljubljani.
Velika noč Gospodovega vstajenja

 Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker ta dan praznujemo največji čudež in temelj naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih.

Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti.
Aleluja
Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga.
Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja.

RESNIČNO OBLIČJE BOGA JE  USMILJENJE

S cvetno nedeljo se začenja veliki teden. V bogoslužju se prepletata spomin na Jezusov prihod v Jeruzalem in spomin na njegovo trpljenje. Od leta 400 dalje je v Jeruzalemu posebna procesija z Oljske gore v mesto Jeruzalem, s katero se spominjajo Jezusovega slovesnega prihoda v to mesto.

V bogoslužju Jezus prihaja k nam, kakor je prišel v Jeruzalem. Želi vstopiti v naša mesta in v naša življenja. Takrat nič ni moglo ustaviti navdušenja nad Jezusovim vhodom. In danes nam nič ne preprečuje, da ne bi našli izvita našega veselja v Njem, ki ostane in podarja mir.

Toda današnja liturgija nas uči, da nas Jezus ni rešil z zmagoslavnim vhodom ali z mogočnimi čudeži. Apostol Pavel v drugem berilu pot odrešenja povzame z dvema glagoloma: »izprazniti« in »ponižati« sam sebe (Flp 2, 7-8). Jezus je »sam sebe izpraznil«: odpovedal se je slavi Božjega Sina in postal Sin človekov, da bi bil solidaren z nami. Poleg tega pa je med nami živel v podobi služabnika.

Prvo dejanje te ljubezen »do konca« (Jn 13,1) je umivanje nog. Jezusovo ponižanje pride do skrajnosti v pasijonu: prodan za 30 kovancev           in izdan s poljubom učenca, ki ga je izbral in ga imenoval prijatelj. Skoraj vsi zbežijo in ga zapustijo. Peter ga trikrat zataji. Z zasmehovanjem in žalitvami je ponižan v duši; v telesu trpi zaradi grozljivih surovosti. Utrpi krivično obsodbo s strani verskih in političnih oblasti.

 Pilat ga pošlje k Herodu, ta ga pošlje nazaj k rimskemu guvernerju. Tako Jezus doživlja da nihče noče prevzeti odgovornosti za njegovo obsodbo. Na misel mi pridejo mnogi, ki jim nihče noče pomagati.

Jezusovo življenje se konča s smrtjo na križu,  ki je najbolj boleča in sramotna, pridržana izdajalcem in največjim zločincem. Da bi bil solidaren z nami, je na križu izkusil tudi skrivnostno zapuščenost s strani Očeta. Na križu Jezus razodene resnično obličje Boga, ki je usmiljenje. Odpusti tistim, ki so ga križali, odpre vrata raja skesanemu razbojniku in se dotakne srca stotnika.